Piše: Miomira Šegina, novinka
Januar 2013
Glasbena spremljava: Grandola, vila morena, nadaljuješ lahko z originalom Zeca Afonsa.
Kombinatke so udarniški in uporniški ženski zbor, ki doživlja razcvet. Temu so prispevale stalne članice, ki že leta vztrajajo v svoji uporniški, revolucionarni drži kot tudi družbeno politična klima, ki kliče po takšni vsebini. Vsaki novi članici zbora je izziv in čast postati ena izmed njih. Prireditev Zlata žlica je namenjena nam, novim članicam zbora, da se prvič predstavimo javnosti. Petje v zboru pomeni le pogojno lažjo nalogo, ker se naš glas zlije ali skrije med drugimi, a vendar se kakšna napaka lahko sliši še bolj kot če bi pele solo. Dejstvo, da nas pride poslušat naša družinska in prijateljska publika teže dogodka ne olajša, saj so njihova pričakovanja ponavadi največja.
Priprave na Zlato žlico so potekale vzporedno na dveh nivojih: pevskem in kuharskem. Med tem ko smo novinke nervozno listale note in tekste, so nam stare pevke ponujale kozarček za pogum ali pa le prijazno besedo, ki je bila vredna bolj kot suho zlato. Ta čas so se mize šibile pod dobrotami, ki smo jih spekle za pogostitev in popestritev dogodka. Kljub reku, da o okusih ni vredno razpravljati so si organizatorke omislile kuharsko tekmovanje. Slani, sladki in vegeterijanski prigrizki domače izdelave so bili prepuščeni v oceno tričlanski komisiji, ki se je dela lotila resno in zavzeto, da bi bili lahko za zgled marsikateremu politiku. Brez teh pa ni šlo – v takšnih časih živimo, da so hočeš-nočeš postali inspiracija za imena prigrizkov. Najbolj priljubljene so bile granitne kocke, a so bile, vse brez izjeme, mehke in okusne, zato povsem neuporabne za demonstracije. »Degustacija« pevk in vsega kar je imelo priti, je potekala po ustaljenem načrtu, brez večjih pretresov. Urška, ki je tokrat prevzela dirigentsko palico, je vedno znova odločno prikorakala na oder in sebi in nam dajala podporo: punce, vse bo dobro, odpele bomo in s svojo energijo vžgale publiko. Maxi nas je spomnila, da nismo perutninski kombinat temveč ta pravi, ki združuje proizvodnjo in predelavo uporniškega duha brez vseh jezikovnih in državnih pregrad. Vse naše španske, portugalske, nemške, slovenske in italijanske pesmi imajo združevalen, revolucionaren naboj, ki v ljudeh vzbuja pogum, jim daje moč in budi upanje v boljše čase. »Nihče ne da nam odrešenja, ne carji, kralji in ne bog; osvoboditev iz trpljenja bo delo naših lastnih rok…« Nepogrešljiv je bil tudi naš stalni spremljevalec Vlado Kreslin, ki bi kmalu zamudil na koncert zaradi priprave posebne prekmurske specialitete.
Luči so se prelivale v vseh odtenkih rdeče, pesmi so donele in dvorana se je počasi ogrela; ta čas pa so v podzemlju Stare elektrarne trpeli ježeve muke trije vestni člani degustacijske komisije Barbara, Maja in Andrej. Koncert je prišel h koncu, nove pevke (Tea, Darinka, Barbara K., Barbara Ž., Petra, Živa, Nina, Amila, Neda, Renata in jaz) ter naš novi harmonikar Jari smo preživeli ognjeni krst, publika pa je sproščeno klepetala, se gostila in čakala na razglasitev rezultatov za Zlato žlico.
Vsaka izmed sodelujočih na »tekmovanju« si jo je po tihem želela, saj ne zato da bi jo takoj naslednji dan nesla v zastavljalnico ali v odkup zlata, temveč zato ker bi bila ta trofeja trajni spomin na omenjeni dogodek. Zvonka se je pri izdelavi Zlate žlice letos še posebej potrudila, menda je bila žlica večja kot ponavadi. Le za hip sem pomislila, da kaj takega človek ne dobi vsak dan in bi je sama bila resnično vesela. Ko se je nazadnje družabni dogodek prevesil h koncu, je žirija, vidno pretresena od napornega dela in nekoliko bledolična, razglasila zmagovalno sladico: minjon Grandola! Češnjevo srce zalito z belo in črno čokolado, različnih oblik, je bilo posvečeno portugalski revolucionarni pesmi Grandola, ki jo prepevajo Kombinatke in mi je ena izmed ljubših. Zlata žlica, ki sem jo prejela iz rok Nataše in komisije, je bila pika na i 
tistega večera, saj se samega pevskega nastopa spominjam bolj megleno čeprav, nič ne lažem, za to ni kriv kozarček za pogum temveč začetniška trema. Upam, da mi ta v bodoče ne bo več sledila in da bom v svojem prvem, ta pravem nastopu, lahko resnično uživala. Morda takrat naredim še eno serijo minjonov za vse, ki jih na prvi predstavitvi niste uspeli poskusiti.