Vošči: Karmen Klavžar
Marec 2013
Glasbena spremljava: Sestre, le k soncu, svobodi, Bread & roses…
Marca leta 1908 je v New Yorku delavke, ki so stavkale zaradi zahteve po izboljšanju delovnih pogojev, delodajalec zaprl v tovarno, nato pa jo zažgal. Ženske so zgorele. Ob tem krvavem dogodku zgodovina omenja tudi demonstracije newyorških delavk 1858 proti nečloveškim delovnim pogojem ter za enake mezde. Beleži tudi velike stavke in demonstracije tobačnih in tekstilnih delavk 1908 na Manhattnu ter stavko 20.000 šivilj leta 1909 v istem mestu.
Z Resolucijo 32/142, ki jo 16. decembra 1977 sprejme Generalna skupščina OZN postane 8. marec mednarodni dan žensk. 8. marec s tem aktom postane dan z globalno dimenzijo. Dan, namenjen vsem, vsaki in vsakomur, da pomisli na to, koliko ima katera možinja (če se izrazimo biblično) pravic.
Ali ima delo in če dela in koliko je za to plačana;
Ali sme znati brati in pisati in koliko mora za to plačati;
Ali si upa na glas povedati, kaj si misli o svetu, ki si ga deli s soljudmi;
Ali zna reči NE, NIKAKOR, kadar jo močni mučijo in od nje zahtevajo nečloveškost;
Ali zmore svojim prijateljicam, sodelavkam, sodržavljankam reči: »Sestre, le k soncu , svobodi!« in če ne, zakaj ne.
Odgovorov na to vprašanje nam, ženskam, ženam, materam, sestram, ljubečim in ljubljenim ne bo dala niti država, niti sistem, niti…(katera se še spomni nadaljevanja)…niti nobena partija. Niti ob 8. marcu niti ob 25. marcu; ne ob petkih in ne ob svetkih. Kajti tistim, ki imajo in hočejo več običajno ni mar za tiste ki garajo za še manj ali zastonj.
Zaradi tega vam vsem, s katerimi skupaj ob petkih in svetkih družno napenjamo glasilke,
da bi vibrirale membrane, preko katerih si naše note utirajo poti v možgane,
skupaj in vsaka posebej izgovarjamo samoglasnike in soglasnike, jih šepetamo, grgramo ali kričimo,
da bi razumele vse glave, ki so že precej ali pa še ne dovolj oprane,
vam vsem, ki ste mi na vsakem nastopu posebej in skoraj na vsaki vaji dokazale,
da je na tem svetu še moč in še treba verjeti, šepetati, se dreti in molčati, predvsem pa peti, peti.
Peti pesmi upora zato, ker nikoli ni dovolj dobro, da smo tam kjer smo, če je le ena med nami žalostna, lačna, obupana, naveličana, zaničevana, prezirana, podcenjevana, podplačana ali kako drugače kaznovana.
Peti pesmi upora ena z drugo in ena za drugo za to, da nam je tu in tam lepo. In prijazno. In toplo.
Peti pesmi upora, da ne bi pozabile, da sta človekov ponos in dostojanstvo vrednota in vrlina, ki ju ne določa spol, barva kože ali denarnice, velikost bivališča ali čevlja, naglas ali jezik. Vrednota in vrlina, ki ju tako togotno teptajo tisti, ki se ponosnih, dostojanstvenih ljudi in njihovih prepričanj bojijo in hkrati želijo. Ker jih maščevalna sla popade vsakič, ko so soočeni z dejstvom da se prav vsega na tem svetu niti ne kupi niti ne proda.
Denimo – Ženskega pevskega zbora Kombinat. Ali pa rojstnega dne. Ali pa svojega imena, načel in človečnosti.
In zato vam vsem iz vsega srca voščim Dan žena. Z velikim veseljem, da ga bom lahko skupaj na odru (pa seveda pred, pod, ob in nad njim) praznovala z vami. Dan žensk in svoj rojstni dan v en glas z eno samo željo – da bi se ne nehalo ne peti o pravici, o uporu, o svobodi.
…za konec pa še Ženska himna.