Ej, Nuša, se spomniš,
aprila 2010 so se nad Ljubljano oblaki, polni dežja, lovili s soncem. Le za kakšen hip so mu dovolili nekaj snopov žarkov, pa se spet nagnetli v sivino. Med koncertom sredi prazničnega dopoldneva v Menzi se je zunaj vseeno malce segrelo. Toliko, da smo si prikimale: piknik za naš drugi rojstni dan bo. In pika. Ob potoku na robu Ljubljane se je ptičji ščebet mešal s smehom, petjem, veseljem, da smo skupaj, da praznujemo upor, pesem, solidarnost, svetlobo, antifašizem … Vse je bilo zeleno. Iz gozdička ob robu si stopala proti nam ti, s torto v rokah. Bila je rdeča, na njej pa sta se svetila srp in kladivo. Potrpežljivo, natančno in skrbno si ju oblikovala iz lističev pozlate, ki so ti ostali iz neke stare zaloge. “Ah, dejte ga srat, no. Pa sej to ni nč tacga,” si rekla, ko smo se zgrnile okoli tebe in navdušeno občudovale tvojo mojstrovino. Oči so ti žarele. Tako kot takrat, ko si nam pripovedovala, kako je bilo pri babici, ki si jo običajno obiskala preden si prišla na vaje, in sta vedno zapeli kakšno partizansko. In ko si govorila o deblaku, ki ste ga s sodelavci skrbno restavrirali in ga ohranili za nas in vse, ki še pridejo.
Svoj mehak, globok, močan alt, ki ni nikoli nikogar preglasil, vselej pa je bil sopevkam v oporo, si v Kombinat prinesla septembra 2009. Vselej, ko bomo prepevale, ga bomo slišale. In s seboj nosile tvojo vedrino, milino, tvoje prijateljstvo, ki nikdar ni sodilo ali obsojalo, vedno je le sprejemalo vse in vsakogar, in dajalo. Odpočij si, lepa, topline polna duša. Hvala ti za vse, naša Nuša.
Tvoj Kombinat