Ko odhod nekoga tako močno zareže,
kot je tvoj, se besede umaknejo.
Postanejo premajhne, preozke, preveč
votle. Namesto njih vzniknejo podobe.
Ti na avtobusu, ki nas pelje na nastop.
Ozreš se, smejiš se šali, ki je priletela z
zadnjih sedežev, tvoje oči so še
svetlejše kot sicer.
Ti pred svojim prvim nastopom, rečeš,
joj, tako grozno tremo imam, tiste, ki
stojijo ob tebi te objamejo.
Ti na koncertu. Prepevaš z glasom,
obrazom, z mislimi, s srcem, dušo – cela.
Predano, zavzeto, srčno, dostojanstveno.
Ti, ki poslušaš in drugega čutiš in slišiš.
Ti, ko poveš za svojo borbo.
Ti, ki takrat, ko si svojo bolezen uspela
utišati, po etapah prehodiš pot od
Ljubljane do svojega Prapetnega Brda.
Puntarka.
Ti, ko sediš na stopnicah. Poletje je,
primorska vasica, v kateri nastopamo,
puhti od vročine. Vsake toliko po kakšni
gasi potegne piš vetra. Mižiš in mu
nastavljaš obraz, boža tvoje mehke kodre
in se z njimi igra. Na tvojem obrazu je
nasmeh.
Ti, ki boš z nami v vsaki pesmi, na vseh
poteh, na vseh koncertih.
Ti, naša Darinka.