Koncert na Kopergroundu, kamor nas je povabil eden od »nosilnih hrbtov« Društva prijateljev zmernega napredka, Marko Brecelj, je bil za kombinatke drugi. Prvič smo nastopile v Menzi pri koritu na Metelkovi v Ljubljani, in to dobre tri teden po tem, ko smo se sestavile. Hitro smo ugotovile, da bi pesmi čisto drugače zvenele, če bi imele glasbeno podlago. Razmišljale smo, da bi morale poiskati nekaj mehkega, nežnega, nekaj, kar pri pesmih upora ni običajno, tako kot ne to, da jih poje ženski zbor. »Nič, bom vprašala fotra,« je rekla Nataša, »on igra mandolino, morda bo za.« Branko je bil takoj za.
8. avgusta 2008 je bil petek. Oblačen. Tiščalo je z vseh strani, lastovke so letale nizko, prihajala je nevihta, napovedovali so neurje in tramontano. Branko je takrat tako kot Robi, s katerim sta igrala tudi pri Folklorni skupini Torbarji, prvič nastopil s Kombinatom. Vse je bilo v zraku: koncert, prihod pevk – nekaj jih je neurje ustavilo že na avtocesti, druge so po sili razmer obtičale in vedrile v enem od lokalov pri morju, tretje so se izgubile. V Mladinski kulturni in multimedijski center smo prišle malo pred obiskovalci, za tonsko skoraj ni bilo časa. Zaskrbljeno smo se gledale, češ, kaj bo sploh iz tega, ko je mimo prišel Branko. »Punce, kar brez straha,« je rekel. »Z Robijem sva imela tonsko. Vse štima.« Štimalo je takrat in še velikokrat potem. Na vaje in nastope je prišel vedno prvi, vstopil tiho, skoraj neopazno, in začel igrati … Med vajami največkrat filmsko temo iz Botra. Ko sta kdaj pred nastopi zavladali največja panika in zmeda, je bilo dovolj, da si ga pogledal. V njegovih očeh je bil – mir. In čeprav je bila njegova odrska kilometrina dolga – tam v 70. letih je začel v pivško-postojnski skupini Metronomi in potem nadaljeval še v drugih ansamblih in zasedbah ter v folklorni skupini – je do odra čutil izjemno spoštovanje. Na tonskih vajah je natančno poslušal, si vse pripravil, pred nastopom – v nasprotju z večino naše glasbene druščine – molčal in v mislih ponavljal pesmi. Tudi njegovi mirnosti in obilici tehničnega znanja ter nesebični pomoči vse njegove družine se lahko zahvalimo, da je bil naš koncert, ki smo ga ob prvi obletnici delovanja pripravile v dvorani Skala v Pivki, tako uspešen.
V teh dneh veliko poslušamo posnetke, da bi slišale njegovo mandolino. Z njo nas je mehko popeljal v No pasaran, občuteno lovil potepuški veter in lenoben mesec v Jutri gremo v napad, odločno potegnil v Dime, donde vas morena, se tako lepo dopolnjeval z violino v Noi vogliamo l’ ugualianza, pri Če zapojemo veselo pa je mandolina v Brankovih rokah postala skoraj poskočna in nagajiva …
Nikoli ni besedičil. Ko je spregovoril, je izgovoril točno toliko besed, kolikor jih je bilo treba. Nič več, nič manj. Z dejanji pa nas je mehko in neopazno učil: potrpežljivosti, skromnosti, solidarnosti, tovarištva.
Branko, hvala za vse. Ostajaš z nami,
Tvoje kombinatke in fantje muzikantje
Pesem, ob kateri se bomo vedno spominjali našega Branka: ¡No Pasarán!
Fotografija: Lorna Lovrečič