V soboto, 19. 9. 2015, je bil na vrsti še zadnji nastop našega septembrskega koncertnega trojčka. Nastopile smo v Prvačini, vasici v Vipavski dolini. Zaradi sramotnega ravnanja vlade RS in njenega represivnega organa – policije, ki je begunke in begunce na naših mejah pričakala s solzivcem, živimi zidovi in sprenevedanjem, smo sestavile in prebrale izjavo za javnost in se z njo zavezale, da bomo po svojih močeh in sposobnostih pomagale beguncem in begunkam. Med drugim zahtevamo, da Republika Slovenija vsem beguncem in begunkam omogoči varen prehod države ali nastanitev v njej. Prebrale smo pesem naše članice, pisateljice in pesnice Polone Glavan, Pleme previdnih, ki obsoja previdnost, “ki nas je vzgojila, da manjšim od sebe ne odpiramo vrat“. Pa smo res to: pleme, ki zaklepa svoja vrata pred njimi, ljudmi?
Organizatorji koncerta, Društvo upokojencev Prvačina so nas z z obiskovalkami in obiskovalci sprejeli odprtih src, z nami peli in nas skozi vse pesmi pospremili z ritmom svojih rok. Pesem Sestre, le k soncu, svobodi smo posvetile pogumnim in pokončnim Aleksandrinkam, ženskam, ki so v drugi polovici 19. stoletja s Primorske množično odhajale v Aleksandrijo (mesto v Egiptu), puščale doma svoje može in otroke in se tam zaposlovale kot varuške in dojilje. Zaslužek so pošiljale domov in tako rešile marsikatero prezadolženo kmetijo, žrtev industrializacije in visokih davkov. Končale smo z Vstajenjem Primorske in na ta način počastile praznik ob vrnitvi Primorske k matični domovini dne 15. septembra, v okviru katerega je potekal tudi naš koncert v Prvačini. Zadovoljni organizatorji so nas izredno lepo in dobro pogostili, za konec pa sta nam gospe Andrejka in Vesna prinesli še slastno torto z našim logotipom in napisom Kombinat. Hvala! Zadovoljnih src in želodcev smo se odpravili proti domu. Za čudovit koncert in večer se tokrat zahvaljujemo Društvu upokojencev Prvačina z gospodom Jankom Krušičem na čelu.
Polona Glavan:
Pleme previdnihPrevidnost je ta, ki nas je naučila,
da se je okupatorju bolje smehljat,
previdnost je ta, ki nas je vzgojila,
da manjšim od sebe ne odpiramo vrat.Drugi naj bredejo v reke in morje –
mi dlje kot do gležnjev vanj ne bomo šli,
drugi naj grejo vrhove osvajat –
širina pač peče v nevajene oči.Nihče nam ne bo majal ekosistema
in s tujimi vonji nam zraka kalil,
nihče nas pozival k dviganju glave,
nihče nam ne bo pelargonij sušil.V zaščitniški senci svojega plota
večno drugi spreminjamo v zmago poraz,
pleme previdnih, modri v mislih,
modri v delih, modri v obraz.
Katja Stanič, foto: Rok Peric