Končno smo dočakale in dočakali letošnje intenzivne vaje. Odpeljali smo se na jugovzhod države, v sprednjo nožico naše Mat´Kurje, vas Marindol ob Kolpi in se nastanili v Domu kranjskih tabornikov. V petek zvečer smo nekateri zaradi obilne megle, ki nas je z izjemo nekaj sobotnih ur spremljala cel vikend, komajda našli pot. Večerja, druženje in zgoden počitek, teden je bil dolg. Sobotni dan se je pričel z meglo in zajtrkom, nadaljeval pa z učenjem in utrjevanjem dveh novosti na našem repertoarju; francosko À la volonté du peuple iz muzikala “”Les Misérables” in Dve zvezdici nemškega dramatika Hainerja Mullerja, za katero je melodijo napisal slovenski skladatelj Mitja Vrhovnik-Smrekar. Tako pevke kot tudi glasbeniki smo bili zelo zavzeti in na koncu dneva sta nam obe lepo zazveneli. Po kosilu je posijalo sonce in nekaj se nas je odpravilo na krajši sprehod do slovenske znamenitosti – bodeče žice, ki naša telesa in lastnino brani pred številnimi nepridipravi, ki kalijo naša mir in blagostanje. Nepridipravov na meji s Hrvaško nismo opazile in prav zares nas zanima, kje in kdo so. Žica ni le izjemno grda in nevarna, grobo poseže, zareže v Krajinski park Kolpa, katerega del je. Sobotne vaje smo zaključili z večerjo, voščili pevkam in prijateljem in sprejeli obisk, ki se pojavil povsem nepričakovano; Raztresen Bore, kmet iz Adlešičev, etnologinja Jana Milovanović in francoski novinar, ki hodi po isti poti kot begunci. Gospodu smo zapele sveže naučeno francosko. Popravil je le izgovorjavo ozkega “u”, nad ostalim je bil navdušen. Kasneje smo izvedeli, da se je gostov naše izvajanje “dotaknilo in da takšne vibracije manjkajo povsod”. Sledilo je vsesplošno rajanje ob zvokih Jarija in jarcev s posvojenim bobnarjem Vitom. Zgodnje jutranje ure smo dočakali ob petju naših najljubših pesmi, tudi slovenskih zimzelenih in ljudskih. Noč je bila za večino prekratka, zato smo uro po zajtrku raje kot vajam posvetili skupinskemu sprehodu do žice. Ker se nam nedeljskege protesta proti žici v Kostelu ni uspelo udeležiti, smo ob njej zapeli pesem ¡Ay Carmela! in s tem izpričali naš glasen PROTI brutalnosti, enoumju, omejevanju in razčlovečenju. “Naj zaveje duh vstaje, da porežemo ograje” in “Želja nam je samo jedna, da te žice više nema”. Ne želimo si meja, ograj in neprijateljstva, temveč odprt, svoboden prostor za vse nas, ki smo tu doma in vse tiste, ki so svoj dom izgubili. Po kosilu smo pospravili naš vikend brlogec in se v pričakovanju izidov nedeljskega referenduma odpravili proti domu. Žal so se upi o odprtejši in svobodnejši prihodnosti kaj kmalu razblinili in se utopili v zatohli mlakuži slovenske realnosti. Nam pa zato ostaja misel o čudoviti družini, Kombinatu, polni odprtih in pozitivnih ljudi. Decembrske intenzivne so nam še enkrat pokazale, kako radi in lepo se imamo.
Tekst: Katja S., foto: Katja H.
[nggallery id=68]