Imam krasen hobi, ki je v zadnjih časih že napol prerasel v šiht. Petje v zboru. Stvarnik me je obdaril z relativno dobrim posluhom, smislom za ritem in veseljem do petja. Prepevam že odkar pomnim in v ranem otroštvu sem sodelovala v šolskem in cerkvenem pevskem zboru. Dokler nisem šolskega prerasla, v cerkvenem pa bi morala po določenem času prestopiti v elitni »odrasli« zbor na koru, kamor me ni vleklo. Zato sem raje nehala.
Potem sem veselo prepevala na raznih žurih, ob čudaških jutranjih urah, bolj ali manj blagoglasno. Običajno smo začeli z revolucionarnimi pesmimi, končali pa s cerkvenimi, ker so nekako bolj sodile v jutranji melos.
Lani spomladi pa je prišlo do preloma. Bivša cimra je oznanila, da bo stopila v zakonski stan in s svojim prekmurskim smislom za praznovanje se je odločila, da bo priredila spodobno dekliščino. Kar naenkrat se je kup bab spraševal, kaj »ušpičiti« bodoči nevesti, pa vseeno ostati v mejah dobrega okusa in zdrave pameti. Organizacija je stekla in okrog polnoči se je dekliščina spremenila v neposredni in zelo karikirani prikaz nekakšne zmešane zabavne oddaje, ki je zaobjela vse elemente, zaradi katerih slovensko ljudstvo ob nedeljah zvečer bolšči v ekran. Seveda je bil prisoten tudi na hitro sestavljen zborček deklet, ki je navdušeno rjovel priredbo pesmi »Samo ljubezen«.
Potem je od nekje pricapljala misel in se treščila v srca veselih pevk kot na mehko zofo, malce posedela in se nazadnje ubesedila. »Punce, kaj pa, če bi ustanovile zbor?« »Jaaaaa! Kaj bomo pa pele?«. Spogledale smo se in ena, ne vem več katera, ampak to sploh ni važno, je izrekla: »Pesmi upora!«. Tako se je spočel ženski pevski zbor Kombinat. Spočel, ne rodil.
Rodil se je na dan upora, 27 aprila leto dni nazaj, na ustanovni skupščini v galeriji tovarne Rog, ko se je enaindvajset žensk odločilo, da bo obudilo tradicijo petja pesmi upora in revolucije, pesmi, ki so v težkih časih bodrile ljudi, da so ohranjali pokončno držo in se borili za svoje pravice. Pesmi, ki so jih prepevali predvsem delavci in kmetje, dve še danes najbolj ogroženi vrsti, pa vselej najbolj pripravljeni stopiti skupaj in si pomagati. Peli so jih tudi partizani, ki so verjeli v osvoboditev in v boljše čase, čeprav ti nikoli zares niso prišli. Pa vendar. Pesmi so jih hrabrile in gnale naprej.
Naš Kombinat je 27. aprila 2009 praznoval prvi rojstni dan. Število pevk se je v enem letu podvojilo in vabila na nastope kar dežujejo. Rojstni dan smo praznovale na velikem dobrodelnem koncertu, z ljudmi, ki so se odločili, da bodo prispevali svoje glasove za pomoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja. Prišlo je veliko obiskovalcev, kar nas neizmerno veseli. To namreč pomeni, da izpolnjujemo svoje poslanstvo in širimo sporočilo o solidarnosti, tovarištvu in srčnosti – o vrednotah, ki so v današnjem svetu že skoraj pozabljene in odvečne.
Ponosna sem na naš zbor in v čast mi je, da sem Kombinatka. Za vedno.