Potem ko smo se nekaj pred 18. uro v lepem številu zbrali v naših prostorih na Kolodvorski, in v nebo pošiljali prošnje po izboljšanju vremena, smo se nekaj minut čez šesto že poistovetili z vsemi udeleženci in soustvarjalci Festivala Odprtih meja za vse, ki se je iz začetnega prizorišča na Prešernovem trgu premaknil v Miklošičev park. In ki je bil odgovor na za isti dan napovedan shod za zavarovanje meja.
Svoj prispevek na festivalu smo pričeli z zahvalo. Z zahvalo vsem velikim ljudem, kot smo zapisali v Izjavi za javnost ob begunski problematiki, ki jim je mar. Ki v zvezi z omenjeno problematiko ne sedijo križem rok, napol gluhi in slepi za stisko soljudi, ampak se organizirajo, urgirajo in pomagajo po svojih močeh in sposobnostih. Z ¡Ay Carmelo! smo glasno nasprotovali fašističnemu postavljanju ograj, bodečih mrež in drugih zatiralcev meja. Naša Pesem upora, ponovno dokazano dobro poznana med publiko, pa je sejala misli o svobodi in podajala roko vsem trpečim in hrepenečim po boljšem jutri. Čeprav je bil improviziran oder dovolj velik le za naša glasbenika in glasbenico, in smo pevke tako nastopile brez ozvočenja, upamo, da smo s pesmijo in glasom dosegle tudi tiste, ki si pred begunsko krizo in klici na pomoč mašijo ušesa./p>
“Mi smo proti zatiralcem, proti izkoriščevalcem, homofobom in fašistom“, proti sprenevedanju, zapiranju in militariziranju meja, ZA MOSTOVE IN NE ZIDOVE!
Urša Vavpotič, video: Sabina Đogić