Preteklo soboto, 12. septembra, je bil na vrsti nastop na Festivalu urbane kulture v Kočevju. Festival se je odvil tretje leto. Na avtobusu smo najprej nazdravile rojstnemu dnevu naše dirigentke Mateje Mavri. Nastopale smo v Šeškovem domu (prvotnem Sokolskem domu), kjer je med 1. in 4. oktobrom 1943 potekal zbor odposlancev slovenskega naroda in postal tako prvo neposredno izvoljeno predstavništvo okupiranega naroda v Evropi med drugo svetovno vojno.
Tudi k nam že prihajajo prebežniki in želimo si, da bi jih sprejeli odprtih rok in src; v ta namen smo prebrale kolumno Gorana Vojnovića “Mene se bojite“. Koncert je minil v znamenju številnih upornih in ob odlični publiki, ki nas je že od tretje pesmi, Katjuše, podpirala z rokami in glasovi. Kako tudi ne, saj smo zapele v mestu, ki je bilo leta 1515 zibelka prvega kmečkega upora na naših tleh. Odpele smo dva bisa; drugega zato, ker so si Kočevarji zaželeli Vstalo Primorsko. Seveda smo jo, tudi v počastitev bližajočega se praznika priključitve Primorske matični domovini, z veseljem zapele. Koncert smo končale z mislijo Salvadorja Allendeja, čilskega predsednika, ki je pred natanko 42 leti umrl za solidarnost, bratstvo in enakost: “Naj ljudstvo nikoli ne dopusti, da ga iztrebijo in zravnajo z zemljo. Prav tako se naj nikoli ne pusti ponižati.” Glavni organizatorji festivala, Kreativno središče Vezenina, so nas po nastopu odpeljali v prostore društva, kjer je nekoč delovalo istoimensko tekstilno podjetje in nas tam prijazno pogostili. Uživale smo! Še enkrat posebna zahvala Kreativnemu središču vezenina, Sašu Koprivcu z ekipo in Občini Kočevje za povabilo.
Katja Stanič, foto: Romana Novak