Kombinatke smo bile povabljene k sodelovanju v dogodku BANKE ROTE DANCE v okviru R A D A R T #4! − 9. maj. Prirejen je bil ob 44. rojstnem dnevu Radia Študent, ki je hkrati dan osvoboditve Ljubljane in dan Evrope, in to na skrivni lokaciji. Izkazalo se je, da je to stavba simbolnega pomena in gneva: Ravnikarjeva stolpnica Nove Ljubljanske banke na Trgu republike v Ljubljani.
Spomnimo: Ljubljansko banko je z združevanjem manjših bank oblikoval Niko Kavčič v času vlade Staneta Kavčiča konec 60. let minulega stoletja. Banki je kmalu uspelo postati velika banka ne le v Sloveniji, ampak tudi v Jugoslaviji in po svetu. Taista banka je po osamosvojitvi Slovenije prikrajšala za prihranke svoje nekdanje varčevalce na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Svojim dejanskim in moralnim obveznostim varuhinje kapitala se je izognila s preimenovanjem v Novo Ljubljansko banko. Taista banka je 8. maja letos napovedala odpustitev od 650 do 700 zaposlenih, ukinitev 17 organizacijskih enot in zaprtje tretjine poslovalnic. V taisti banki bo njen nadzorni svet 11. junija odločal o vnovični dokapitalizaciji v vrednosti do 367 milijonov evrov, ki bo znova potekala z davkoplačevalskim, torej našim denarjem.
V taisti banki je v njeni avli te dni na ogled grafična razstava Jiříja Slíve Vizualne igre – humorna upodobitev nepričakovanih povezav, metafor in analogij. Kdo pa, lepo vas prosimo, hodi na ogled razstav v banko? Me. Nanjo nas je povabil režiser Dragan Živadinov. Z geslom: Kapital – akcija v abstrakciji.
Naj se akcija začne…
Živadinov je s carskim verjetjem v umetnost nekaj po peti uri popoldne zadaj za Dramo zbral tako svoje sodelujoče kot nas Kombinatke in potem na dve minuti pošiljal udeležence v akcijo. Fantje in dekleta so odhajali na posamezne šalterje s profanimi nalogami v imenu umetnosti in mini koreografijami. Neopaznimi za nepozorne.
Kaj bodo na to porekli uslužbenci kapitala? Se akcija ne bo končala s preverjanjem stanja na naših TTR-jih? Bo izbruhnil škandal z jezljivostjo udeležencev?
Ne, nič od tega ni bilo. Bilo pa je zelo – elegantno! Pet pred šesto smo v banko prišle še Kombinatke in Živadinov nas je povabil na razstavo. Suvereno je odpredaval o spreminjanju dojemanja umetnosti skozi čas, napeljal na Duchampov pisoar in na to, da že akcija sama, ki jo akter razglasi za umetnost, postane umetnost. In vse napeljal še na ceno takega dejanja v denarju. Kaj torej šteje, cena in vrednost?
Zatem smo pevke stopile na sredo avle, razkrile svoje rdeče majice, Petra je vzela flavto in ta je zazvenela kot iz srebra rezana. Zadonelo je No pasaran. Prvič. In še enkrat. Živadinovci, ki so prej na okencih spraševali za posojila, menjave in kar je še takega, so se slekli do črnih majic, potiskanih z znakom in gesli akcije, in nas obkrožili. Odziv starejše gospe, naključne uporabnice bančnih storitev: »Kaj je to? Kako lepo, kar dlake mi gredo po pokonci.«
In potem smo pet čez šesto mirno odšli iz banke. Da uslužbencem kapitala in njegovim varuhom damo čas za rekonceptualizacijo našega dejanja in odhod iz kapitalove palače v vsakdanje domove. Zadaj za Dramo so bila na vrsti pričevanja: vsi živadinovci so pravili, da so bili uslužbenci v službi kapitala nadvse prijazni in uslužni in so lepo pripomogli k uspehu akcije. Ja, toda prav ti uslužbenci banke, ki jo me davkoplačevalke že 20 let dokapitaliziramo s svojim denarjem, so dvema ali trem navideznim strankam prostodušno svetovali, kako naj se izognejo – davkom. Absurd. Vendar ob končni zdravici nismo nazdravili nanj, ampak na svet in svitanje in Vitanje.
Mirjam