Zastrašujoči vremenski napovedi navkljub se je nedeljsko jutro 26. aprila začelo obetavno. Sončni žarki so že dodobra ogreli dvorišče pred Menzo na ljubljanski Metelkovi, ko smo se tam zbirale kombinatke prešernega razpoloženja in v pričakovanju pevskega pohoda po ulicah našega glavnega mesta; gverile v počastitev upora in pokončne drže, bližajočega se praznika Osvobodilne fronte slovenskega naroda in naše sedme obletnice delovanja.
Glasbeni pohod smo začele s Pesmijo upora. Svojo neuradno himno smo poklonile skupini aktivistk in aktivistov, tako imenovani Mreži za Metelkovo, ki je leta 1993 zasedla kompleks stavb, v katerih je bila nastanjena vojska JLA, in svoj upor utemeljila na kulturnem angažmaju. Odkorakale smo proti Stolnici in po poti zapele še pred Domom za ostarele Tabor. S pesmijo Če zapojemo veselo smo na okenske police in balkone privabile kar nekaj radovednih obrazov. Obvestili so nas, da nas nekaj ljudi že nestrpno pričakuje pred ljubljansko Stolnico sv. Nikolaja. Pravzaprav smo bile namenjene za Stolnico, na Pogačarjev trg, mesto krhkega, a pomenljivega spomenika demonstracijam proti fašističnemu nasilju v Ljubljani leta 1943, ko so ženske pogumno zahtevale človekove pravice za internirane moške in njihovo izpustitev iz fašističnih taborišč. To so bile takrat edine tovrstne demonstracije v vsej Evropi. Zapele smo Sestre, le k soncu, svobodi, Katjušo in avstralsko pesem Love and Justice, ki govori o tem, da je edina zastava, pod katero naj si prizadevamo delovati in živeti, zastava ljubezni in pravice. Odlično nam jo je uspelo zapeti tudi a capella.
Na Mestnem trgu bi skorajda pohodile majceno, v tla vzidano znamenje o požigu protestantskih knjig, leta 1600 enajst vozov in leta 1601 še treh, skupaj približno 2000, med njimi tudi prvih slovenskih knjig. V znamenje protesta proti vsem oblikam kratenja svobode in v želji, da svoboda ne bi bila zgolj »projekt, ki se ga lotiš v prostem času«, da bi nas vselej spremljala »v dihu, v gibu in v glasu«, smo zapele Svobodo in na veliko veselje italijanskih turistov še pesem Bella ciao. Na poti do stavbe Maxija smo se ustavile na Šuštarskem mostu in ga zatresle s pesmima Hej brigade in špansko protifašistično ¡Ay, Carmela!. Na Plečnikovem trgu pred stavbo Maxija, med pankerji poznanem kot Johnny Rotten Square, smo za slovenski pank in proti zatohlosti v parlamentu za nami zarohnele Bandiero rosso in Lili Marleen. Prek Trga republike smo se namenile proti Ministrstvu za zunanje zadeve in tam zapele portugalsko pesem bratstva in prijateljstva, Grandola vila morena, z mislijo na vse, ki v želji po lepšem in svobodnejšem življenju trpijo in umirajo v sredozemskem koncentracijskem taborišču, na pragu evropske brezbrižnosti in strahu pred drugačnostjo. Na našem pragu! Svojo mestno gverilo smo posvetile prav njim.
Naslednja postojanka na našem pohodu nikakor ni smela umanjkati: pred legendarnim blokom v študentskem naselju Rožna dolina, od koder se že od leta 1968 širijo radijski valovi upora, smo zapele pesem anarhistov iz španske državljanske vojne A las Barricadas. Medtem je Igor, naš zvesti poslušalec, obvestil Radio Študent o dogajanju pred blokom, in še preden smo se zares zavedle, smo postrojene v studiu čakale na rdečo lučko, ki je naznanjala skok v eter. In smo skočile, glasno in udarno z Lennonovo Power to the people. Jutri gremo v napad in Nabrusimo kose sta nas skupaj z našimi zvestimi poslušalci pripeljali do zadnje točke našega rojstnodnevnega gverilskega pohoda po prestolnici, do Vidmarjeve vile. Stavba, kjer je bila aprila leta 1941 ustanovljena OF, je danes rezidenca nemškega veleposlaništva. Ironično, kajne?
Prijetno utrujene, nasmejanih obrazov in že precej lačne smo se obrnile proti Socialnemu centru Rog, našemu rojstnemu kraju. Tam nas je že od jutra čakal Irfan, ki nam je vrata centra prijazno odprl in nam omogočil izvedbo Kombi piknika. Maja, Barbara in Natalija so se na profesionalnem žaru, ki nam ga je prijazno posodil Špelin Gašper, izkazale za prave mojstrice žara. Posladkali smo se s pregrešno dobrimi tortami, delom pridnih kombi ročic in, iz zanesljivih virov, tudi našega harmonikarja Jerneja. Ob spremljavi harmonike in pozneje tudi brez smo zapeli nekaj upornih, slovenskih zimzelenih, otroških in tudi kakšno ljudsko in pospremili našega Bora pri pihanju prve svečke. Dan preprosto ne bi mogel biti lepši! Še na veliko glasnih in pokončnih let, Kombinat!
Tekst: Katja Stanič in Urša Vavpotič
Foto: Katja Stanič