Pesem upora ni nastajala v cerkvenih zborih in ne pod okriljem političnih ideologij, pesem upora se je rojevala v srcu zatiranega človeštva. Ni naključje, da prav danes ta pesem znova pritegne. Nostalgična je le v tem, da tako kot nekoč podžiga skoraj ugasel ogenj človeškega dostojanstva. Tega pa hočejo novi časi pogasiti, ga zanikati in mu odvzeti veljavo, saj preveč očitno opozarja na krivice, izkoriščanje in ignoranco oblastnikov, s čimer ti izdatno zasipajo svoja ljudstva. Ali obstaja razlika med pesmimi upora danes in pred več desetletji? Gotovo: „stare“ pesmi upora so največkrat zapete v skupini, podžigajo idealizem in upanje v prihodnost človeštva. Nove uporniške pesmi, najpogosteje v reperski izvedbi, pa so nihilistične in brezupne tožbe, ki ne dajejo poguma in energije, prav tako ne vzbujajo uporniškega duha. Brez tega pa ni sprememb in ne premikov.
Nedavni festival Vsi v en glas!, ki je potekal v Centru kulture Španski borci, nam je postregel z domiselnimi in prvič slišanimi izvedbami uporniških pesmi pri nas. Nastopili so lezbično-feministični LeZbor iz Zagreba, Svetonazori, Horkestar, pesniški zbor Proba iz Beograda in makedonski Raspeani Skopjani, ki nastopajo kot gverilska skupina s samosvojim odnosom do sodobne politike doma in v svetu. Ob njih smo zapele tudi Kombinatke. Prav vse skupine so pokazale močno vpetost v današnji čas in tudi svoj osebni (in zborovski) odnos do perečih vprašanj o »edini pravi družini«, izkoriščevalskem delu in mnogih obglavljenih idealih. Padali so stereotipi, združevali razdruženo in obnavljali porušene temelje vere v človeka, v dobro in čas, ko bo vse, kar smo že imeli, znova naše, človeško.
Vsi v en glas! Pesem upora za veliki finale.
Najsi je ta vera nostalgična, je del nas, tako kot ljubezen, brez katere nam ni živeti.
Besedilo in fotografije: Miomira Šegina
Prvič objavljeno 25. junija 2013 ob 13:31 na naši Facebook strani.
Vsi v en glas, za nas!