Nisem jutranji človek. Težko vstanem, posebno če je zunaj sivo jutro, ko ne vem čisto dobro, ali dežuje ali bo zdaj zdaj začelo. Pa še nedelja je bila … Vendar je bila ta nedelja drugačna, sivo nebo in obljuba dežja sta bila nepomembna. Kombinatke smo nastopale v Škednju pri Trstu, in to na prostem, ob spomeniku, posvečenem padlim iz Škednja, Svete Ane in Kolonkovca.
Stale smo ob spomeniku, ki je bil postavljen šele pred desetimi leti, s težavo, a vendarle. Ob takih priložnostih običajno ne morem mimo razmišljanja o tem, ali smo se kaj naučili iz preteklosti. Pogled mi je nenehno uhajal k napisu na spomeniku čisto na vrhu: »Niste padli zaman!« Pomislim, da smo zato tu, da zato pojemo: zaradi vas in vseh drugih, ki niso padli zaman, zaradi nas in tistih, ki še pridejo.
Vreme je bilo varljivo, niti ne hladno, dokler ni zapihal veter, da smo si podajale Mirjanin šal. Mraz ni nič takega, hitro se ga da rešiti, posebno v Igorjevi kantini ob kozarcu dobrega vina in seveda pesmi. Tokrat Smrt v Brdih, na željo Igorjeve mame. Pesem je povsod, vedno, sama privre z ustnic. In pove veliko. Nebo ni več videti tako sivo kot prej. Sploh pa zame nikoli ni sivo v Padričah. Vaje s Pinkoti so bile take, kot sem jih doživela prvič. Navadila sem se že na to, da sem »pupa«, všeč mi je, kako izgovorijo to besedo. Vedno znova me prijetno presenetita njihova gostoljubnost in dobra volja … in dejstvo, da so vaje lahko še kako zabavne. »Zjaste ku p-si!« pravi Pia.
Pa še to: za bobne vedno lahko sede Natalija, po potrebi pa lahko dirigira tudi Barbara.
Napisala: Ana Vidmar