Ko sem se usedla na letalo za New York, sem imela v torbi poleg svojega referata tudi celoten program konference ASEEES (Association for Slavic, East European & Eurasian Studies), ki je konec novembra potekala na Zahodni obali ZDA, konkretneje v Los Angelesu, mestu angelov, najbolj priljubljenem mestu v zvezni državi Kalifornija. Tako vsaj pravi marsikateri zapis. Optimistično (naivno) sem s seboj vzela kopalke (za bazenske, ne morske užitke, da se razumemo; na strehi hotela, kjer sem par dni bivala, naj bi bil namreč bazen), saj mi je znanec, ki živi v LA-ju, nekaj dni pred prihodom poročal o zelo toplem vremenu. No, mene je pričakalo kiselkasto vreme z vsekakor mnogo premrzlim ozračjem za kakršnokoli namakanje. Kombinatna majica s kratkimi rokavi je skupaj s kopalkami ostala nedotaknjena.
Na programu, ki sem ga prelistala na letalu, je bil naveden tudi panel z naslovom “History and Memory: Socialist Past Reconsidered” (“Zgodovina in spomin: Ponovni razmislek o socialistični preteklosti”), na katerem so sodelovali slovenski raziskovalci. Zgodovinar Peter Vodopivec je predsedoval, vprašanja je zastavljala med drugimi tudi eminentna bolgarska filozofinja in zgodovinarka Maria Todorova, ki predava v ZDA, referate pa so predstavili Mitja Velikonja, Gregor Tomc in Tanja Petrovič. Naslov referata Tanje Petrič me je hitro pritegnil: “Political Dimension of Post Socialist Memory Practices: ‘Garage Choirs’ in Former Yugoslavia” (v prevodu: “Politični aspekt zgodovinskega spomina v postsocialističnem času: Garažni zbori v nekdanji Jugoslaviji”). Kombinat se nemalokrat predstavi kot »garažni zbor« in prihajamo iz nekdanje Jugoslavije. Takoj sem pomislila tudi na zanimive umetnike iz Škarta oziroma Probe. V stolpičastem hotelu Westin Bonaventure (ki je imel na primer v prvem nadstropju skozi ves krožni del avle speljano tekaško stezo, po kateri so, kot smo se šalili, ponoči gotovo tekali vsi tisti iz drugega časovnega pasa in z jet lagom) so poslušalcem in sodelujočim nekoliko oteževali sedenje na okroglih mizah, saj so s klimo tako zelo pretiravali, da tudi zimski plašči, kape in šali po kakšni uri sedenja niso bili več dovolj.
Kakorkoli, omenjena okrogla miza je imela precej poslušalcev. Tanja Petrovič se je med drugim osredotočila na koncept nostalgije ter na uporabo in pomen preteklosti v sedanjem času. Kombinat je bil omenjen večkrat, tudi naše sodelovanje s Probo. Tanja nas namreč, kot verjetno veste, redno spremlja. Jasno je bilo poudarjeno, da pesem upora, ki jo prenašamo ljudem, oživlja vrednote in težnje, kot so solidarnost, potreba po enakosti pred zakonom, pravica do dela in do poštenega plačila za pošteno opravljeno delo, svoboda govora in zastopanje pravic delavcev ter vseh ponižanih in razžaljenih. Nostalgijo je Tanja začrtala predvsem kot način, kako se lahko ideje, ki so bile aktualne že v preteklosti, ponovno uporablja v sedanjem trenutku. Nostalgičnosti, ki bi jo kdo utegnil pripisati tudi delovanju našega zbora, nikakor ne pojmuje kot pasivno hrepenenje, temveč kot uporabo in delno predelavo vrednot preteklosti, ki lahko ljudem osmišljajo življenje v današnjem trenutku. Govorimo o tistih univerzalnih vrednotah, ki jih lahko prenesemo v katerikoli čas in prostor. Še posebno aktualne pa so resnično v tem, za mnoge silno napornem in tudi bolečem času turbokapitalizma in neoliberalizma. O kritikih »industrijske in postindustrijske dobe modernosti« je izčrpneje spregovoril Gregor Tomc.
S Tanjo sva se uradno spoznali po končani okrogli mizi in prav ponosna sem bila, da sem članica Kombinata. Univerzalnost in obenem tudi intimna nota sporočil, ki jih naš zbor in še kar nekaj enako mislečih podajajo naprej, sta opaženi, slišani in očitno dostikrat tudi ustrezno razumljeni. Mislim, da naše občinstvo postaja že precej mednarodno, in to me izredno veseli. Vse več vprašanj dobivam tudi o tem, kdaj bo končno zunaj naša zgoščenka. Kot smo lahko videle in izkusile na koncertih, je naše občinstvo zelo raznoliko in zdi se mi, da prav vsak lahko najde v naši pesmi nekaj, kar nagovarja le njega/njo. In če se mu/ ji ob tem utrne kakšna spodbudna misel ali če začuti malo več upanja in želje po spremembi, je naše poslanstvo solidno opravljeno. V želji, da spet zanetimo vsaj kanček upanja, toplo podpiram poziv k podpori delavcev v Velenju, kraju, ki je daleč proč od mesta angelov. A le geografsko, kot se zdi.
Naj končam z nekaj besedami o Los Angelesu. Doživela sem ga kot mesto fasad, ki se neizbežno luščijo, krušijo, umirajo. To je pravzaprav mesto, ki so ga angeli zapustili. Še nikoli nisem na cestah videla toliko brezdomcev in obupanih ljudi. Rekli so mi, da je LA mesto zaprtih družb, enklav, in da bi morala, če bi hotela videti »pravi« LA, oditi v kakšno vilo na Beverly Hillsu. Pravi LA? Zdelo se mi je, da sem zrla v morebitno prihodnost države, v kateri živim, in postalo mi je zelo neprijetno. Je prepozno zavreti divji tempo in velikokrat nečloveški odnos do življenja in sobitij ter vnesti v vsakdan malo več humanosti? Zdi se mi, da je LA v mnogih pogledih ta vlak zamudil. Upam, da bomo s Kombinatom v Slovenijo in tudi preko naših meja še pravočasno lahko prinesli dovolj vrednot za grajenje manj sprevržene in preprosto toplejše, prijaznejše prihodnosti. Lepe praznične dni želim vsem skupaj!
Besedilo: Leonora Flis
Lektoriranje: Mirjam Furlan Lapanja