22. 06. 2018

Insider

Arhivi

Pesem ne pozna (državnih) meja

Peti v Kombinatu, ugotavljam, zagotovo ni samo stvar prepričanja in prepevanja o njem in njegovih vrednotah z vsemi občutki, ki te ob tem spremljajo, je tudi nenavadna izkušnja v mnogih pogledih. Imeli smo javno vajo, tokrat v Kopru, ki sem se udeležila prvič in je morda zaradi tega moj pogled “novinke” na dogodek malce prepotenciran, a tako pač je z novinci. :)

11537_1236641650649_1667480674_565976_361470_n

Ob priložnosti predstavitve literarnega dela, avtorja Milana Rakovca, ki se je zgodila v galeriji Loža v Kopru, so organizatorji izkoristili priložnost in z iskreno človeško gesto hkrati presenetili slavljenca ob njegovem rojstnem dnevu ter priredili srečanje za goste in prijatelje. Ob priložnosti je osrednji glasbeni del programa zapel Kombinat. Od kod izvira vez med hrvaškim publicistom, pesnikom in pisateljem ter Kombinatom – sama jo poznam zgolj iz zgodbe ko se na enem od nastopov med pesmijo »El pueblo unido«, iz množice visoko dvignila pest prav Milana Rakovca – niti ni pomembno.

rakovac

Srečanje, če je tako namenjeno, se zgodi. Morda se tudi »javna zborovska vaja« sliši nekoliko suhoparno, a njen pomen je veliko barvitejši, kot se to zdi na prvo misel. Če ne odtehta sama priložnost sodelovanja ob dogodku, ki je zbral peščico ljudi z vseh vetrov na odprti rojstnodnevni zabavi in hkrati pogostitvi ob predstavitvi  knjige za vse goste, prijatelje in radovedneže dobre volje, mogoče odtehta misel na to, da je ravno publika, ki se zbrala ob dogodku in petju dala svoj srčni prispevek, na nek mikrokozmičen način dokaz o vsem, kar pesem upora je. Pesmi, ki so nastajale na enem koncu sveta in s polnimi pljuči zaživele ter gnale ljudstvo na drugem, prevzemale entitete področij in spregovorile v neštetih jezikih, prisvojene in na novo rojene, so se med publiko, ki ne izdaja svoje nacionalne ali državne pripadnosti, zna pa prepoznati sočloveka, imeti svoje mnenje in obdržati pokončnost, znašle doma.

Za razliko od pesmi, ki ne pozna državnih meja in je lahko doma povsod, so nešteti konci sveta, za katere si človek domišlja, da jih lahko razdruži in ogradi (iz nepojasnjenih razlogov?). S tem zagotovo poruši ravnotežje v naravi in med ljudmi, ki na teh koncih prebivajo. Na srečo je narava vedno močnejša od nespametnega posameznika, tudi ljudje se ne dajo zlahka zmesti in se kljub vsemu družijo ter se ob tem celo razumejo. Ta stičišča kultur (kot je Istra v njenem naravnem obsegu), iz katerih se širijo vezi, vsaka na svojo stran, so velikokrat tudi vrelišča frustracij, a iz širše perspektive so zagotovo prava dragocenost. Dogodek v Kopru je eden odsevov, ki sevajo vrednote kulturnih stičišč, tam kjer ljudje zanalašč znajo govoriti več jezikov in prepevajo iste pesmi v istem vzdušju.

Priznam, da imam nenehno tudi sama težave s »umeščanjem« po ključu »od kod si« in sem zadnjič na Zlati žlici kar tri krat dvignila roko ob predstavljanju etnične obarvanosti zbora: za Ljubljano – kjer živim, za Štajersko – od kod je moja edina slovenska vez ter za Primorsko – saj je Pula (kjer sem rojena) ob morju, mar ne? Tovariš Miran iz partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič me je vprašal, če sem iz tržaškega konca, ker poznam lokalne pesmi? Ne, sem iz Pule, saj pri nas ni fešte brez »la mula de Parenzo«. Tudi na najhujših pankovskih rojstnih dnevih se poje z istim žarom kot Bandiera rossa. Je pa res, da se tudi jaz počutim čisto domače tukaj v italijanski skupnosti (circolu) v Kopru, kot se počutim v Kombinatu, ne glede na to kje se nahaja. Ta občutek pogrešam v vsakdanu, a pluralizem družbe v razvrednotenih skupnostih dandanes ni ravno prijateljsko okolje.

Verjamem, da se ima tovariš Milan Rakovac za »Porečana«, tudi za »Zagrepčana«, verjetno tudi Koprčana in sigurno je še kje »doma«. Jaz ga imam za lokalnega junaka iz »mojih koncev«, nekdo drug pa za svojega iz »svojih«. Na koprski predstavitvi in druženju smo začutili in se ponovno spomnili, da je »biti doma« na srečo nekaj mnogo več od samega fizičnega bivanja. Ob takem vzdušju pogledi, besede in stiski roke pridobijo na svoji teži, kar v zimskih večerih in zatohlih prostorih pogreje srce in prezrači um.

Zapeli smo iz srca, ugasnil je ognjemet, na torti je ostal napis »No passaran« in juriš na čokolado je bil še bolj sladek…

Vir fotografije Milana Rakovca

Share

Zlata žlica Kombinata, Tovarna Rog, 12.12.2009

zlata zlica_s

Share

Španski borci, 19.11.2009

spanski

Share
 Page 102 of 112  « First  ... « 100  101  102  103  104 » ...  Last »