16. 12. 2018

Insider

Arhivi

Prvi nastop v letu 2010

crop2no-pasaran

ŽPZ Kombinat bo letos prvič  nastopil 12.2.2010 v Kopru v okviru simpozija Španski borci. Kraj in ura nastopa bosta objavljena naknadno.

Share

Praznik partizanskih pesmi

partizani

Praznik partizanskih pesmi se je zgodil v Festivalni dvorani v Ljubljani v torek, 15. decembra 2009 ob 18 uri, v organizaciji KUD Serafin iz Ljubljane. Častni pokrovitelj dogodka je bil župan mesta Ljubljane Zoran Janković, izvedbo pa so omogočili: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Mestna občina Ljubljana, Ustanova Franca Rozmana – Staneta, Pionirski dom Ljubljana, Gradbeno podjetje Grosuplje, Konstrukcije Kogovšek d.o.o. Dobrova, Expres kemična čistilnica Jože Gregorič, Ljubljana.

Namen Praznika partizanske pesmi je obuditev kulturne dediščine enega od pomembnih delov naše pevske kulture, za katero se zdi, da je v njeno ohranjanje vloženo zelo malo. Zato bi kaj kmalu lahko postala bela lisa na narodovem pevskem zemljevidu.

Dediščina, ki se je ohranila, je presenetljivo velika: nad dvanajst tisoč pesniških enot, veliko že med vojno uglasbenih in množično izvajanih pesmi. Slovenska glasbena tradicija je prav gotovo najizrazitejša v zborovski pesmi. Ta zakonitost je botrovala tudi partizanski pesmi, tako tisti, ki je nastala že med vojno, kot tisti, ki se je v povojnem času vračala k tej tematiki.

Širom po Evropi je partizanska pesem govorila o nadčloveški borbi malega naroda, ki je z odločnostjo svoje volje preživel in skupaj s svojimi zavezniki tudi zmagal. Partizanska pesem je bila glasnik slave, ponosa in dostojanstva našega človeka. In ta, v boju prekaljeni Slovenec, je danes enakopraven partner v tisti Evropi, ki se je rodila iz vrednot skupne borbe proti nacizmu in fašizmu. To resnico in sporočilo naj slovenska partizanska pesem oznanja tudi našim bodočim rodovom.

Povabljenih je bilo deset zborov, manjkal je le moški pevski zbor Slave Klavora iz Maribora zaradi bolezni v ansamblu.
Vsak zbor je zapel tri pesmi, občinstvo v Festivalni dvorani pa je z glasnimi aplavzi dokazalo, da je partizanska pesem med nami še vedno živa in aktualna.

no images were found

Foto: Natalija Kerkez

Share

Pesem ne pozna (državnih) meja

Peti v Kombinatu, ugotavljam, zagotovo ni samo stvar prepričanja in prepevanja o njem in njegovih vrednotah z vsemi občutki, ki te ob tem spremljajo, je tudi nenavadna izkušnja v mnogih pogledih. Imeli smo javno vajo, tokrat v Kopru, ki sem se udeležila prvič in je morda zaradi tega moj pogled “novinke” na dogodek malce prepotenciran, a tako pač je z novinci. :)

11537_1236641650649_1667480674_565976_361470_n

Ob priložnosti predstavitve literarnega dela, avtorja Milana Rakovca, ki se je zgodila v galeriji Loža v Kopru, so organizatorji izkoristili priložnost in z iskreno človeško gesto hkrati presenetili slavljenca ob njegovem rojstnem dnevu ter priredili srečanje za goste in prijatelje. Ob priložnosti je osrednji glasbeni del programa zapel Kombinat. Od kod izvira vez med hrvaškim publicistom, pesnikom in pisateljem ter Kombinatom – sama jo poznam zgolj iz zgodbe ko se na enem od nastopov med pesmijo »El pueblo unido«, iz množice visoko dvignila pest prav Milana Rakovca – niti ni pomembno.

rakovac

Srečanje, če je tako namenjeno, se zgodi. Morda se tudi »javna zborovska vaja« sliši nekoliko suhoparno, a njen pomen je veliko barvitejši, kot se to zdi na prvo misel. Če ne odtehta sama priložnost sodelovanja ob dogodku, ki je zbral peščico ljudi z vseh vetrov na odprti rojstnodnevni zabavi in hkrati pogostitvi ob predstavitvi  knjige za vse goste, prijatelje in radovedneže dobre volje, mogoče odtehta misel na to, da je ravno publika, ki se zbrala ob dogodku in petju dala svoj srčni prispevek, na nek mikrokozmičen način dokaz o vsem, kar pesem upora je. Pesmi, ki so nastajale na enem koncu sveta in s polnimi pljuči zaživele ter gnale ljudstvo na drugem, prevzemale entitete področij in spregovorile v neštetih jezikih, prisvojene in na novo rojene, so se med publiko, ki ne izdaja svoje nacionalne ali državne pripadnosti, zna pa prepoznati sočloveka, imeti svoje mnenje in obdržati pokončnost, znašle doma.

Za razliko od pesmi, ki ne pozna državnih meja in je lahko doma povsod, so nešteti konci sveta, za katere si človek domišlja, da jih lahko razdruži in ogradi (iz nepojasnjenih razlogov?). S tem zagotovo poruši ravnotežje v naravi in med ljudmi, ki na teh koncih prebivajo. Na srečo je narava vedno močnejša od nespametnega posameznika, tudi ljudje se ne dajo zlahka zmesti in se kljub vsemu družijo ter se ob tem celo razumejo. Ta stičišča kultur (kot je Istra v njenem naravnem obsegu), iz katerih se širijo vezi, vsaka na svojo stran, so velikokrat tudi vrelišča frustracij, a iz širše perspektive so zagotovo prava dragocenost. Dogodek v Kopru je eden odsevov, ki sevajo vrednote kulturnih stičišč, tam kjer ljudje zanalašč znajo govoriti več jezikov in prepevajo iste pesmi v istem vzdušju.

Priznam, da imam nenehno tudi sama težave s »umeščanjem« po ključu »od kod si« in sem zadnjič na Zlati žlici kar tri krat dvignila roko ob predstavljanju etnične obarvanosti zbora: za Ljubljano – kjer živim, za Štajersko – od kod je moja edina slovenska vez ter za Primorsko – saj je Pula (kjer sem rojena) ob morju, mar ne? Tovariš Miran iz partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič me je vprašal, če sem iz tržaškega konca, ker poznam lokalne pesmi? Ne, sem iz Pule, saj pri nas ni fešte brez »la mula de Parenzo«. Tudi na najhujših pankovskih rojstnih dnevih se poje z istim žarom kot Bandiera rossa. Je pa res, da se tudi jaz počutim čisto domače tukaj v italijanski skupnosti (circolu) v Kopru, kot se počutim v Kombinatu, ne glede na to kje se nahaja. Ta občutek pogrešam v vsakdanu, a pluralizem družbe v razvrednotenih skupnostih dandanes ni ravno prijateljsko okolje.

Verjamem, da se ima tovariš Milan Rakovac za »Porečana«, tudi za »Zagrepčana«, verjetno tudi Koprčana in sigurno je še kje »doma«. Jaz ga imam za lokalnega junaka iz »mojih koncev«, nekdo drug pa za svojega iz »svojih«. Na koprski predstavitvi in druženju smo začutili in se ponovno spomnili, da je »biti doma« na srečo nekaj mnogo več od samega fizičnega bivanja. Ob takem vzdušju pogledi, besede in stiski roke pridobijo na svoji teži, kar v zimskih večerih in zatohlih prostorih pogreje srce in prezrači um.

Zapeli smo iz srca, ugasnil je ognjemet, na torti je ostal napis »No passaran« in juriš na čokolado je bil še bolj sladek…

Vir fotografije Milana Rakovca

Share
 Page 103 of 114  « First  ... « 101  102  103  104  105 » ...  Last »