12. 12. 2017

Insider

Arhivi

Tudi zato ZA

Posredujemo pismo, ki smo ga prejele. Tudi zato smo ZA.

Vem, ker sem doživela oboje

Kaj hočem povedati tistim, ki mislijo, da bo, če bo njihov otrok odprt do raziskovanja svoje seksualnosti ali če bo začutil, da je gej / lezbijka / biseksualec ali biseksualka / trans­seksualec ali trans-seksualka / inter­seksualec ali inter­seksualka (s kratico, LGBTI+ osebe), konec sveta? Ki mislijo, da se da otroke indoktrinirati v isto­spolnost? Da bo bolj odprt prostor spreobračal ljudi oz. spodbujal ljudi v homoseksualnost?

Najprej to: homoseksualnost obstaja in povsod, ne glede na to, koliko in na kako brutalne načine se jo poskuša zatreti. Ljubezenska zveza dveh (ali več) odraslih ljudi, ki sta / so se na podlagi lastne presoje in občutkov odločili, da bosta / bodo v taki zvezi, je njuna / njihova odločitev in zato ne zadeva nikogar, razen ljudi v taki zvezi, če v njej ni nasilja in ni nihče v njej v podrejenem položaju. Tradicija, kultura in religija nikoli ne morejo upravičiti diskriminacije. Bolj odprt prostor bo ljudem, mladim in starim, omogočal, da se prej izrazijo in sprejmejo takšne, kot naravno so, kakorkoli so usmerjeni. Nikogar se ne da prepričati v istospolno usmerjenost: ta impulz začutiš ali pa ga ne, vprašanje je samo, če boš – v kolikor ga – nanj odreagiral ali ne. Rada bi jim tudi dopovedala, da fluidnost v spolnosti, potencialno spoznanje, da te zanima zgolj isti spol ali da te zanimata oba, to, da tvoj družbeni spol ni isti kot ta, s katerim si bil rojen, ali to, da te spolnost ne zanima, ni nič nevarnega in nič slabega. Enakost zakonske zveze ne predstavlja enakopravnosti LGBTI+ oseb v vseh človekovih pravicah in ne ureja v celoti pravno­formalnega položaja za LGBTI+ osebe, a zakonska zveza je v naši trenutni družbi najbolj formalen izraz ljubezni do druge osebe in diskriminacija v tem pogledu je zato eden od najbolj očitnih izrazov neenakosti LGBTI+ oseb: enakost zakonske zveze bo zato pomemben korak k enakopravnosti.

Za otroke gre, pravijo? Otrok bo prej srečen, če se sebe zaveda in živi v skladu s tistim, kar je, ob podpori družine in družbe in brez negativnih posledic, kot če čuti, da se mora zatirati in cenzurirati odkar prvič začuti spolno privlačnost, ki je taka, da delu družbe ni všeč. Želja bo obstajala tako ali drugače: ne-zatrta ali prisiljeno zatrta. Izživeta in ne­zatrta bo živela v obliki veselja in hvaležnosti do življenja, sreče, ker lahko gradiš nekaj z nekom, ki ga imaš rad, ne glede na to, katerega spola je, v energiji in ustvarjalnosti, ki izhajata iz občutka sprejemanja sebe v celoti, lastne vrednosti, miru s samim sabo in ne­pretvarjanja. V obliki posebnega objema, ki ga daš nekomu, ki tvojo usmerjenost dojema kot nekaj naravnega in ne-nevarnega. Obstajala bo v poljubu, v katerega te vleče, brez da bi se bal odziva okolice. Obstajala bo v veselju, ki pride, ko tvoj partner spozna tvoje prijatelje in ko se razumejo, brez da bi bil prisoten občutek nerodnosti. V hvaležnosti, ki jo čutiš, ko te član družine vpraša, če imaš trenutno partnerja ali partnerko in ne sklepa, da je gotovo eno ali drugo, ali ko se postavi zate pred neznancem, ki udriha po ali se zabava na račun »pedrov« ali »lezbač«. Zatrta bo obstajala v obliki travm, zamere, zmede, živčnosti in bolečine, ki bodo, zakopani v psihi, negativno oblikovali dejanja, mišljenje in občutek vrednosti, dušili kreativnost in razpihovali jezo. Vem, ker sem doživela oboje: v sebi in v opazovanju drugih, doma in po svetu.

Zaradi vrste študija in narave mojega dela sem doživela cel spekter ljudi in držav z zelo različnimi pogledi na homoseksualnost in teorijo spola: živela sem v Kanadi, na Švedskem, v Švici in v Belgiji: v državah, kjer ljudje čudno pogledajo, če sta na formularju pod spol samo možnosti »moški« in »ženska«, kjer se na vsakdanjem oglasu za bančne storitve za družine poljublja istospolni par, kjer se 700.000 ljudi – heteroseksualcev, istospolnih, biseksualcev, trans­seksualcev in vseh vmes – zbere na paradi ponosa in pet ur hkrati skače in pleše po ulicah, da bi proslavili dejstvo, da je lahko v njihovem mestu (skoraj) vsak zaljubljen v kogarkoli že je. V državah kjer, vsaj v nekaterih delih, poljub dveh punc ali fantov na ulici ne bo vzbudil nikakršne pozornosti. Živela sem v Mehiki, kjer je homoseksualnost večinoma tabu, a kjer je zaradi zgodovinske tradicije v nekaterih delih trans­seksualnost od vedno sprejet in ne­stigmatiziran del kulture. Zdaj živim v Peruju, kjer baje »ni gejevskih parov« oziroma so eksotična vrsta, kjer so homofobni napadi nekaj vsakdanjega, kjer niti civilne zveze za istospolne ni na sporedu, kaj šele zakona. Nazadnje, pred par leti sem imela priložnost za delo v Sudanu, ki sem jo zavrnila, ker bi bilo preveč nevarno: če bi kdorkoli ugotovil, da me zanimajo (tudi) ženske, bi mi grozil zapor ali celo usmrtitev.

Kar je skupno vsem družbam, v katerih heteroseksualnost ni edina sprejeta oblika ljubezni in je družbeni spol viden kot nekaj fluidnega, je to, da je v njih družinsko življenje še vedno vrednota, le da je definicija družina razširjena, da se tisti, ki živijo v tradicionalnih družinah, ne počutijo ogrožene zaradi tega, da se v njih ne da na recept dobiti otrok revnih žensk, da nimajo homoseksualni pari pri posvojitvah prednosti, da odstotek homoseksualcev ni višji kot drugod, in da otroci niso nič bolj zmedeni glede svojega spola, ampak jim je kvečjemu prej jasno, kdo so in da lahko pričakujejo spoštovanje od drugih ne glede na to, kar so, v kolikor tudi oni spoštujejo ostale. Da bi to vedeli, konec koncev ni treba živeti v drugih državah: novice in pričanja od tam živečih, sodbe in odločitve sodišč, njihovi zakoni in politike, vse to priča o stanju tam. Jaz lahko dodam samo osebno izkušnjo in občutke: občutek olajšanja, ko sem prvič polno zadihala s svojimi (zaenkrat) bi­pljuči, ko sem prvič slišala ljudi sproščeno in neobremenjeno govoriti o teh temah. Kjer se nisem bala, da bi kdo kaj opazil, kjer sem lahko prvič brezskrbno živela svojo celotno sebe.

Ko sem (zato) prvič imela prijatelje, ki so te ne samo sprejeli, ampak tvoja čustva jemali kot nekaj običajnega. Hvaležna sem za te kraje in za ljudi, ki jih ustvarjajo in za vse ljudi, ki omogočajo take občutke doma – za moje bližnje in za neznance.

Moj dom je Primorska in doma sem živela dovolj dolgo, se dovoljkrat vračam in sem tam dovolj zasidrana, da sem (do)živela oba pola in vse vmes: od totalne nesprejetosti do totalne sprejetosti. Temu primešajte še pogosto nejevero, občasne – in velikokrat dobro mišljene ­ »Boš videla, da boš na koncu s fantom« in »To je zato, ker si odprto bitje, ampak dvomim, da so ti zares všeč punce« in dobiš mešanico, ki zadane bolj, kot kakršenkoli alkohol: ki te otopi, razjezi, spremeni, utrdi, občasno dvigne v totalno hvaležnost in večkrat butne ob tla tako, kot da bi padel s petnajstega nadstropja na cement.

V sebi sem doživela vse: od začetnega spontanega, nedolžnega, naravnega sprejemanja svoje spolnosti kot celote, do šoka ob ugotovitvi, da veliko ljudi iskreno misli in čuti, da so moja čustva nekaj nenaravnega, slabega in celo bolnega; od skrivanja in zanikanja, do ugotovitve, da se je zato, kar čutim in kdor sem, vredno boriti in razjeziti, ker ne bom nikoli zares polno jaz, če ne bom živela tega dela sebe. Bila sem v situacijah, ko sem po žensko prekrižala noge, tudi če bi naravno sedela tipično »po moško«, ker sem se bala, da bi to lahko kdo povezal z mojo seksualnostjo, do takih, ko sem si rekla: »Naj si mislijo, kar si hočejo.«. Doživela sem strašljiva nihanja, ko ti globoko zakoreninjen strah ne pusti, da bi do nekoga čutil, kar naravno čutiš in se zato obnašaš kot pokvarjena pipa, iz katere brez opozorila priteče enkrat ledena in drugič vroča voda in tako enkrat ohromiš in drugič opariš ravno človeka, ki ga niti slučajno ne bi rad ranil.

In vse to doživljaš zgolj zato, ker čutiš nekaj, kar družba pravi, da ne bi smel. A ti čutiš. In čutiš. In nič ne more zares spremeniti tega. Lahko si zanikaš, lahko poskušaš dvomiti v občutke, lahko se pretvarjaš, da ni res, lahko se totalno zapreš vase in rečeš, da ljubezen ni zate, a v intimi zavese svojih vek, veš. In tisti, ki te imajo radi, najbrž tudi vedo, kaj čutiš ali vsaj slutijo. In tudi temu se ne da zbežati.

Kako je torej možno, da nekateri smatrajo, da je najboljša možnost zanikanje nečesa, kar se je spontano zbudilo v nekomu? Če hočemo najboljšo možno družbo, v kateri so ljudje ustvarjalni, svobodni in polni energije in življenja, kako si zamišljamo, da bo zatiranje in pretvarjanje privedlo do tega? Želim si Slovenijo, ki bo dojela, da ne potrebujemo zanikanja, pretvarjanja, blefiranja in enostranskega sojenja drugih – v nobenem pogledu, sploh pa ne, kar se tiče ljubezni.

Ana Ž.

Share

Komentarji