21. 09. 2017

Insider

Arhivi

Dnevnik Polone Glavan v Večeru

Našo članico, prevajalko in pisateljico, Polono Glavan, je Večer povabil k pisanju dnevnika za njihov časnik. Polona je z romanom Kakorkoli ena od desetih letošnjih nominirank in nominirancev za nagrado kresnik, ki jo za najboljši roman že od leta 1991 podeljuje časopisna hiša Delo. Njen dnevnik je sicer dostopen v tiskani izdaji časnika. Obilo užitkov ob branju!

Petek, 24. aprila
Dan po dnevu knjige je seveda dan za knjigo. Če ravno katere ne pišem (kar je zame zagotovilo za srečo) ali ne prevajam (kar samo po sebi še ne osmisli življenja,me pa veseli), jo imam obvezno pri roki. Branje pred spanjem preprosto potrebujem, če se mu lahko prepustim še čez dan, pa je to luksuz, ki se ga lahko veselim tudi nekaj dni vnaprej. In točno to si sklenem privoščiti po tistem, ko postorim najnujnejše in olajšano ugotovim, da naročniki prevodov z mano nimajo načrtov, ki ne bi mogli počakati vsaj tja do poprazničnega torka. Ker je vreme kislo in sem bila pridna, pod odejo vzamem Veliki dobitek nemške novinarke Meike Winemuth, ki je na Milijonarju priigrala petsto tisoč evrov in sklenila leto dni preživeti na poti okrog sveta. Ko goltam vešče podano pripoved, ki kljub avtoričini fascinaciji nad vsem doživetim ne zapada v klišejskost, duhovičenje ali otročjo duhovnost, običajne pasti knjig z bestsellerskim potencialom, ji popolnoma pritrjujem, da je sreča v zavedanju, da imaš izbiro. Žal sama tega občutka že lep čas nimam. Morda mi manjka par duhovnih centimetrov, razmišljam, ko tonem v popoldanski dremež. Ali pa, bog ne daj, pol milijončka.

Sobota, 25. aprila
Ko slišim koga reči, da bi sicer zelo rad (več) bral, a za to nekako ne najde časa, pomislim nase in na šport. O, seveda vem, da je duh zdrav šele skupaj s telesom in da je dovolj že kake četrt ure na dan, kar si res lahko utrga čisto vsak (poglejte samo vsemogočne menedžerje, ki po tem, ko šestnajst ur sestankujejo, obrnejo par milijonov in potopijo – pardon, prestrukturirajo – vsaj tri podjetja, odtečejo še mali maraton), ampak kaj naj rečem, ne da se mi. Nimam volje. Že rahel mraz ali dež me spravita v obup. Ritmično premikanje nog v hitrem tempu me strahovito dolgočasi. Sploh pa raje berem.

No, berem seveda tudi danes, ko po zaslugi Dine Rubine po daljšem času spet preverjam stanje sodobne ruske proze, še prej pa je začuda na vrsti šport. Ne, nisem udeleženka, ampak podpornica nogometnega turnirja Brcnimo rasizem, ki se danes odvija v ŠRC Poljane. Čeprav je turnir samoorganiziran, kar pomeni, da so vse sodelujoče ekipe hkrati tudi organizatorji, so njegova gonilna sila aktivisti iz Socialnega centra Rog. Kot njihova pridružena, ali če hočete, primožena članica jih spremljam že dobri dve leti in ko vidim, kako odlično vzdušje vlada med udeleženci in navijači, mi je še enkrat jasno, zakaj njihovih dogodkov ne gre zamuditi. Enaindvajset ekip igra zavzeto, a prijateljsko in Rogovec Zoki ne piska nobenega ofsajda, čeprav je čisto pravi nogometni sodnik. Irfan, srce in duša Roga, kot vedno budno nadzoruje dogajanje, Jure, moj najljubši, pa hvaležno sprejme masažo hrbta, ko po dolgih urah odloži kamero. Ob zasluženem pivu poklepetava z Uršo, mojo sopevko iz Kombinata, ki daje izrazu ‘večopravilnost’ nov pomen, tukaj pa je kot del ekipe A Infoshopa. Od zagrebških White Angels kupiva majici in dobiva za zraven kup nalepk ‘Nogometni navijači proti homofobiji’. Potem gre Jure spet na lov za kadri, jaz pa h kuharski ekipi, kjer se udinjam kot rezalka zelenjave in natakarica. Ob meni vihti nož tudi Vesna Lemaić, rogovska in pisateljska kolegica, ki me je strašno navdušila s svojim zadnjim romanom Kokoška in ptiči. Med klepetom, smehom in navijanjem čas kar zdrvi in krožnik odlične mineštre nažicam še pred uradnim kosilom, ker me, kot se za začetek prvomajske sezone spodobi, že kličejo nove obveznosti.

Te obveznosti, pravzaprav bolj prijetnosti, so seveda povezane s Kombinatom. Danes gremo v Zagorje, kar pomeni, da bomo po lanskem Hrastniku koncert za dan upora že drugič zapored izvedle v Zasavju. Skupno smo tam že petič in občinstvo se tudi tokrat ne izneveri: z nami ploska, poje in diha od prve minute. Bučnega aplavza je deležen naš novi harmonikar Jernej, doma iz sosednjega Kisovca, še večjega pa seveda Maksi, ki pri napovedih pesmi vsakič poudari tisto, zaradi česar se zdi, da so bile napisane za situacije tukaj in zdaj. Revščina, krivice, neenakost – vsega tega imamo v lepih novih časih na pretek. In vsaj zame to zares niso pojmi, ki bi vzbujali nostalgijo.

Nedelja, 26. aprila
Če sem bila pred leti večkrat v zadregi, ko so me spraševali, kdo so pravzaprav gverilci iz naslova moje zbirke zgodb (in kot opažam pri Kakorkoli, se moje težave z naslovi le še stopnjujejo), pa ni nikakršne dileme glede tega, kaj so gverilci pri Kombinatu: moji najljubši nastopi. Res je, da rada pojem tudi na ‘uradnih’ koncertih, torej takih, ki so vnaprej organizirani in najavljeni, vendar pa je občutek najbolj pravi, kadar gremo s puncami na ulico in lovimo odzive naključnih mimoidočih. Pesmi upora so se navsezadnje rodile na ulicah, ne v dvoranah – za razliko od režimskih, ki se jih na daleč izogibamo. In ker bo jutri sedem let od tega, odkar se je rodil Kombinat, je odločitev spontana in logična: rojstni dan bomo praznovale pod milim nebom, na trgih in mostovih rojstnega mesta.

Na vso srečo je malo čez enajsto, ko se zberemo na Metelkovi, nebo res milo in po otvoritveni Pesmi upora, naši neuradni himni, je korak takoj lahak. S četico navijačev se odpravimo čez Tabor proti tržnici, kjer pred spomenikom upornim ženskam z malo jutranjimi glasovi, a toliko večjim žarom odpojemo mojo trenutno najljubšo, avstralsko Love and Justice, ki je nastala ob stoti obletnici ženske volilne pravice v Viktoriji. Sestre, le k soncu, svobodi in Katjuša gresta samoumevno zraven in gruča poslušalcev se razveseljivo veča. Pred magistratom je plošča, ki opominja na požig protestantskih knjig leta 1600 in1601 in počaščena sem, ko ji namenimo mojo pesem Svoboda. Na Šuštarskem mostu zapojemo Hej, brigade za domačo publiko in Ay Carmelo! za vse po vrsti, trg pred Maxijem pa spet postane Johnny Rotten Square, ko se po njem v spomin na pankerje in njihov boj proti režimu razlegata Bandiera Rossa in Lili Marlen. Najbolj ganljiv trenutek pride pred Ministrstvom za zunanje zadeve, kjer zapojemo pesem Grandola, Vila Morena, portugalsko himno solidarnosti, v spomin na vse, ki so za vedno ostali na dnu Sredozemskega morja in na molk Evrope ob tem. Bolj bojevite tone z A las barricadas uberemo pred Radiom Študent in s Power to the People spontano pristanemo celo v etru. Pohoda je konec pred Vidmarjevo vilo, kjer zapojemo Jutri gremo v napad in Nabrusimo kose. V stavbi, kjer je bila ustanovljena OF, je danes rezidenca nemškega veleposlaništva. Zgodovina ima smisel za ironijo.

Po krogu okrog rojstnega mesta se razbolelih nog in ogretih grl zberemo v rojstni hiši, torej v Rogu. Medtem, ko kuharski odred ogreva žar, z Irfanom poklepetam o razpletu včerajšnjih dogodkov. Turnir je odlično uspel, igra je bila srčna, zmagovalca takoj pozabim, sicer pa ni pomembno. Rasizem nima možnosti, to je edino, kar šteje. Ko pospravimo prvo rundo in nazdravimo sebi in Kombinatku Boru, malčku naše Tee, ki se je rodil točno šest let za nami, postanemo to, kar na piknikih postane vsaka večja skupina Slovencev: mešani pevski zbor širokega repertoarja. Pojemo slovenske popevke, mednarodne ponarodele, otroške in ljudske, tiste, ki jih znamo samo napol in tiste, ki jih sploh ne. Po debelih osmih urah intenzivnih vaj bi človek pričakoval, da bom taksistki le s težavo odkrakala svoj naslov, ampak ne, po poti žvrgolim prav po sopransko. Ko najdeš pravi kolektiv, se ti res odprejo čisto nove perspektive.

Ponedeljek, 27. aprila
Kratica s.p. že dolgo ne pomeni zgolj ‘socialni problem’, ampak zadnje čase predvsem ‘striktno prekarno’. Sama sem sicer redno zaposlena kot prevajalka v državni upravi, ker pa odplačujem kredit in skrbim za dva otroka, ob popoldnevih delim usodo večine kolegov iz svojega poklica. Tako sem v želji po tanki plasti masla na vsakdanjem kruhu oddelala že marsikateri konec tedna in praznični dan, pa naj obeležuje verske dogodke ali boj za pravice nas samih, torej delavcev. Danes si k sreči lahko vzamem prosto in skušam misel na to, ali mi bo letos uspelo zaslužiti še za kaj več kot le za akontacijo dohodnine, odriniti v družbi otrok in Jureta. Odpravimo se v Izolo, kjer je na kratkih počitnicah moja sestra z družino, in se v zložnem tempu ob blagodejno čistem morju še kar uspešno izogibamo dežnim kapljam. Lep, počasen dan pred jutrišnjim delavnikom, ko me spet čaka dvojna količina prevajalskih strani in neprijetno glodajoč občutek,da mi realnost odreka tisto, s katerim se kapitalizem najbolj kričeče oglašuje – izbiro. To je prej ko ne tisto, kar bi si moral izboriti današnji prekariat. Pa srčen dan upora vsem!

Share

Komentarji